izbezúmiti
izbezúmiti (koga, se) svrš. 〈prez. izbèzūmīm, pril. pr. -īvši, prid. trp. izbèzūmljen〉
Svršeni | |
---|---|
infinitiv | |
izbezumiti | |
prezent | |
jednina | |
1. | izbezumim |
2. | izbezumiš |
3. | izbezumi |
množina | |
1. | izbezumimo |
2. | izbezumite |
3. | izbezume |
futur | |
jednina | |
1. | izbezumit ću |
2. | izbezumit ćeš |
3. | izbezumit će |
množina | |
1. | izbezumit ćemo |
2. | izbezumit ćete |
3. | izbezumit će |
aorist | |
jednina | |
1. | izbezumih |
2. | izbezumi |
3. | izbezumi |
množina | |
1. | izbezumismo |
2. | izbezumiste |
3. | izbezumiše |
perfekt | |
jednina | |
1. | izbezumio sam |
2. | izbezumio si |
3. | izbezumio je |
množina | |
1. | izbezumili smo |
2. | izbezumili ste |
3. | izbezumili su |
pluskvamperfekt | |
jednina | |
1. | bio sam izbezumio |
2. | bio si izbezumio |
3. | bio je izbezumio |
množina | |
1. | bili smo izbezumili |
2. | bili ste izbezumili |
3. | bili su izbezumili |
imperativ | |
jednina | |
2. | izbezumi |
množina | |
1. | izbezumimo |
2. | izbezumite |
glagolski prilog prošli | |
izbezumivši | |
glagolski pridjev aktivni | |
izbezumio, izbezumila, izbezumilo | |
izbezumili, izbezumile, izbezumila | |
glagolski pridjev pasivni | |
izbezumljen, izbezumljena, izbezumljeno | |
izbezumljeni, izbezumljene, izbezumljena |