razmòčiti
razmòčiti (što, se) svrš. 〈prez. ràzmočīm, pril. pr. -īvši, prid. trp. ràzmočen〉
Izvedeni oblici
| Svršeni | |
|---|---|
| infinitiv | |
| razmočiti | |
| prezent | |
| jednina | |
| 1. | razmočim |
| 2. | razmočiš |
| 3. | razmoči |
| množina | |
| 1. | razmočimo |
| 2. | razmočite |
| 3. | razmoče |
| futur | |
| jednina | |
| 1. | razmočit ću |
| 2. | razmočit ćeš |
| 3. | razmočit će |
| množina | |
| 1. | razmočit ćemo |
| 2. | razmočit ćete |
| 3. | razmočit će |
| aorist | |
| jednina | |
| 1. | razmočih |
| 2. | razmoči |
| 3. | razmoči |
| množina | |
| 1. | razmočismo |
| 2. | razmočiste |
| 3. | razmočiše |
| perfekt | |
| jednina | |
| 1. | razmočio sam |
| 2. | razmočio si |
| 3. | razmočio je |
| množina | |
| 1. | razmočili smo |
| 2. | razmočili ste |
| 3. | razmočili su |
| pluskvamperfekt | |
| jednina | |
| 1. | bio sam razmočio |
| 2. | bio si razmočio |
| 3. | bio je razmočio |
| množina | |
| 1. | bili smo razmočili |
| 2. | bili ste razmočili |
| 3. | bili su razmočili |
| imperativ | |
| jednina | |
| 2. | razmoči |
| množina | |
| 1. | razmočimo |
| 2. | razmočite |
| glagolski prilog prošli | |
| razmočivši | |
| glagolski pridjev aktivni | |
| razmočio, razmočila, razmočilo | |
| razmočili, razmočile, razmočila | |
| glagolski pridjev pasivni | |
| razmočen, razmočena, razmočeno | |
| razmočeni, razmočene, razmočena | |
Definicija
učiniti da se što omekša namakanjem [razmočiti kožu]
