Hrvatski jezični portal

Antun MIHANOVIĆ

Rech Domovini od hasznovitozti
piszanya vu Domorodnom Jeziku

Vu Bechu 1815.

[pretisak: Cymelia Croatica. Biblioteka pretisaka, sv. 2,
Izdanja međunarodnog slavističkog centra SR Hrvatske, Zagreb 1985]

Zvekšinum čudimose, da stari Rimljanov i Gerkov Pisci vse, kotero od Vekov skvarenja občuvano p redobilismo, z-neizmernum mislih i rečih jasnostjum tak zgovoriti, kak i s perom napervodonesti razmeli jesu. Naj bolši drugeh nam znaneh narodov Knižev niki peldu Njih nasledujuč med Domorodnemi i Stranskemi Prijetnost i nevmertelnosti Diku zadobilisu; ar vsa osebujneša pisma Jednakogodneh po včinjenom prispodablanju k-Starih Delami ali odhitimo, ali z-jednakum hlepnostjum čtejemo. Čistoču i kratkoču Izgovora, pravi red Pripovesti z-vugodnum Celoga slogum zjedinjen pred vsem želimo, i kajti vse ovo poglavito vu Knigah prešestnih vekov nahađamo, z-vekšum Vučeneh stranum valujemo: da gledeč na Znanje vu občinskom, osebito pako vu Hitrogovornosti i Pesmoznanstvu Starem pred nami Izvišenost dopuščati morase.

Ali i priličneju Mogučnost k-tomu imalisu. Odkuda Zroki ishađaju, da spomenute Zveršenosti pri njih blaženo cvele jesu. Med ostalemi temeliti je, da nisu navadni bili lastoviti Jezik zapuščajuč vreme i Trud (kak mi) z-stranskemi Jeziki potrošiti, i zverh toga s razlučnemi Navuki zabavljatise.

Pri Gerkih družbeni i vučeni Jezik jeden isti bilje. Zvan Pripovestih, koje vu Detinstvu z govorenjem skupa tak rekuč od zibke znatisu morali, malo ali nikaj znali jesu. Zametanje, vu kojem vse Narode, koteri nisu Gerčkoga Progovora bili, deržalisu (prez Dvojmbe), posleda oholnosti njihove, nego i najperveši zrok Znanja njihovoga bilje. Pritrucani malo čteti, vnogo premišlavati moglisu, i vreme, buduč dase z rečmi zaderžavali nisu, z-izvestnim spoznanjem Bitjih, i vu marlivom odhranjenju jezika svojega potrošili, ter ovak Izvetke Hitrogovornosti i Pesmoznanosti znašli jesu.

Zaisto Rimljanom za spoznanje Knižbenosti potrebno biloje vučitise Jezika Gerkov, koji buduč njihovi Podložniki, Vučiteli njihovi postalisu; Ništarmanje premda vse knjige; vu koterah cela Gerečka znanost ispisana je bila, pod rukami imalisu, nevredno štimalisu pismuvati vu drugom jeziku, ako ne narodnom, v-koterom zaonda ladajučem vsemu Svetu Zapovedi davati navadnisu bili.

Sadživuči pako tersiju se razmeti inorodne Jezike, kotere govoriju i pišeju Narodi, z-kojemi ali pogodbenu terštvenu, ali znanstvenu Zkupčinu imaju, i koteri menjšu ali vekšu Izvišenost dostigli jesu.

Zvan toga Diački (Rimski) i Gerčki Jezik vučijuse, gde celo Znanja našega Bogatstvo leži.*

Tuliko mudroskupna, bolje rekuč družbena Potreboča, koju vezdašni Sveta stališ pridonaša, od nas potrebuje.

Gledeč na Knižbenost, vnogi med Nami i Starovečnemi razluki nahađajuse, med drugemi: da kak ovi jedinu vu svojem Jeziku pisalisu, tak nekoji med nami rađe vu stranskem tvarjaju, kajti njimse povoljneši i vu Občinskom razumneši vidi.

Oni pako, koji samo med knjigami bivaju, i med nami Mudroznani nazivajuse, jedino vu mertvih Jezikih mišlena svoja očituvati dostojajuse govoreč, da vu vsih Deržavah razmejuse, i vu Zmožnosti Piscev temeljeni prez premembe ostaneju kakti vekivečnosti i občinstva Jezik.

Premda mudromu Puku zroki ovi osebujni bise videli, ufajuč spodobnu nepreobladanem Starem glasovitost po Pisanju vučenih Jezikov zadobiti i Čudenje lastovite pameti svetu zrokuvati, medtemtoga verlo vkanjujuse.

Ar med Narodi spoznanja i misli Dugovanjih zazlučavajuse, kakti način njih Prijetja, Redjenja i Znamenuvanja. Zato Prilika Jezika jednoga od drugoga razlučena je, kajti Govorenje poleg narave mesta, po stališu Vučenosti, Vere i Ladanja, zadnjič Tergovine i Deržave Širini ravnase, tojeto od narave Naroda visi, gde vse poglavite razluke med Pukom i Pukom stojiju. Zbog toga Ladaoznanci Narode razlučene Jezike govoreče, rođene Nepriatele ozivaju.

Ishodni Puki Progovor imaju prenešen tojest sparni: kakti zrak pod kojem rođenisu. Diački (Rim ski) jezik, kakti med samemi Vojniki znajdjen, nije tak povoljen i okrugel kak Gerčki, je vendar serčneji i kratji. Horac pervešega Falernitanskemu ostremu i ostremu i jakomu, zadnjega Skiinskemu vinu, zevsema krepostnomu nego i vugodnomu prispodablja.** Francuski i Talijanski Progovori svojeh

Narodov hitre Dopadnosti i Ljubav pomažeju. Španjolska Gospoda čisto bahato i izmerjeno govoriju. Sloboden Angliancov izgovor vu vsem Tergovine i Ladvarie Domovinu kaže.

Anda zakaj bi koji pisal vu Jeziku ne svojem, prez dabi kanil domorodni svoj stališ vu drugoga od Ladanja, Zemlje i Dugavanj Narave razlučenoga preobraziti, velim vu Priliku staviti, vu kojoj rodil nise, i koja vu vsakom vremenu obderžati i nazvestno skazatise hoče. Spodobnem načinom za čudo povedase od jednog Gerka, koteri vu višini Pameti Atencem, vu oštroči živlenja Spartancem jednaki med Ažiatjani kakti prirođen videlse je, da Varaščan vsake Deržave postati razmel je. Ennius tri Jezike govoreči rekel je, da tri serdca ima.***

Medtemtoga vnogo leglje je dostojno pisati vu jeziku stranskom živučem, kak vu jednom samo vu nemom knjig listju ležečem. Ar premda Narodi Europe razborne med sobum mislih i vučenosti i Ladanja stališe bi imali, vendar kakvu takvu med Sobum Spodobu imaju. K-tomu živa Reč oneh, koteri Jezika vu kojem pisati želiš, govoriju, osebujnu pomoč donaša.

Nije tak vu mertvih Jezikih; vzememo Diačkoga, vu kojem Vučeni zvekšinum pisati navadnisu; Odhranjenje Rimljanov za Temelj imalo je Kotrige vere, obličaje, vučenost i naredbe živlenja od našega veka zevsema razlučene. Zato izrečke stvorilisu njim a ne veku našemu prikladne. Litare Diis manibus-interdicere aqua et igne-Collegium Augurum-i.t.d. jesu neprikladne za sada reči, kajti Jupiter i Minerva na Oltarih naših nevidese, niti vezdašni Mudroznanci z-Rimskemi haljami odevajuse.

Non mihi mille placent, non sum desultor amoris.

Ovid, amor. Lib. I. E. 3

Spectatum satis, et donatum jam rude quaeris
Maecenas iterum antiquo me includere ludo.

Hor. Epist. I

bile su pelde naj živeje pri Rimljanih za znamenuvati, da jeden praznu Ljubav nema, drugi zadugum službum pokoja išče. Nam koji igre Boriteljov i stareh Kneznost ne poznamo, jedino iz Razloženja znanesu. Bilebi anda pelde netečne, akobise od sadašnega Pesnika potrebuvale, i nam nerazumne, kakti Samojedom, ali Laponcem: Narodilse je Kralj Nebeski & c.

Spodobnem načinom vu Zmožnosti Rimskoga Cesarstva od Kraljestvih vezdašnjih vu moči zevsema izvišenoga, nastalisu govorenja načini visoki i velični, koji z-sadašnem vekom neslažeju, i jedino za Narod znajdjenisu bili, koj Kralje Podložnike imal je, koj 12000 Palač za gostenje Varaščanov svojeh delati videl je, i obladanja trih sveta stranih na jedenput obslužavati navaden bilje. Ovakva čtejučem videti se mora, kakti Vrabcom koji Orlov pripečenja čtelibi. Zato smešno je Dogođaje Budimira, Zrinjja, ali Frangepanjia z-rečmi T. Livia, Plutarka ali Cesara ispisane najti, ali Skolnika z-deržanjem Rimskih Večnikov Deci nagražatise čuti, ali katkad Regna adsignata - Orbis Restitutori - Patri Patriae - Place terra marique parta Janum clausit - i ostale višine velikoga naroda ostanjke vu nižini našoj oskruniti.

Naj vekše hvale vredna je anda novejih Vučenih navada cvete Pameti svoje vu prirođenom Jeziku pokazati. Vu njem jedino mogučno je jakost svoju skušavati, slobodno i odkrito očituvati, i tak skrovnosti Gerčkeh i Rimskeh Mudrih spoznati. Vučimose čutiti, razmeti, i misliti, kak ovi čutili, razmeli imislili jesu, Jezik Detinstvo prebavi, i Domorodcev kreposti svetu osvahneju.

Dogođaji vsih glasoviteh Narodov, koteri Z-Navuki na razsvečene misli, domorodnu jakost i zvansko Preštimanje pružilise jesu, nam svedočiju, da pervi Razsvečenja Temelj vu Jezika domorodnoga Podignjenju biva. To z-vsakem Danom potverđavase. Ovo premišlavajučem zroki pod oko pasti moraju, koteri k-tomu pomoči, ali pačke pridonašaju. Zvan onih koje do vezda vu občinskom spomenulsem, želim, gledeč na Domovinu moju, osebito napervodonesti, kaj Jezika našega odhranjenje zaderžava.

Prez Dvojmbe perva pačka je, da občinski posli vu stranskom Jeziku obavljajuse, i tak potreboča vekša takovoga vučitise, nego Domorodnoga izdignuti nastaje. Sim spada, da i vsi Navuki budučem Poslenikom vu Jeziku od domorodnoga čisto razlučnom prednašajuse.

Znano je vsakomu, koj Stranski Jezik tverdno navčitise tersilseje, kak vnogo vremena potrošise, doklam lehkoča zadobise, osebujne izgovore poleg prave pisučega, ali govorečega misli razmeti, i svoja proti njim spazenja napraviti. Očivesno anda je, da on, koteri z-jednem jezikom odhranise, vreme svoje zevsema hasnoviteše potrošiti more, i tak vsigdar višeše vu Znanostih podigne se.

Ne dvojim ja, da znanje stranskeh Jezikov napredku narodnomu nepači; kajti drugi vnogo več znašli jesu, kotero spoznati nemoremo,ako Pisma njihova razmeli nebudemo. Ali z-žalostjum spoznajem, da narod naš, premda veliku Europinskoga puka Stran ispuni, tako daleko gledeč na občinsku veka Razsvečenost zaostaje, da nikakova Znanostih znamenja vu Jeziku svojem pokazati nemore, nego o tuga! Jarem stranskeh Jezikov nosi. Zato i malo Ljudih broji, kojeh ime zvan Domovine međah znano bilobi. Ar stranski Jezik čisto retki tak zmožno navčijuse, dabi vu njem nekaj poglavitoga van dati mogli, domačega pako nesamo zapuščavaju, nego i govoritise sramuju. Ovo videči puk serdece k-domorodnem pogubi, niti najhasnoviteše Navuke spozna, stranske jezike neznajuči.

Nenahađajuse med nami Ljudi, koji poleg pelde onih Narodov, koteri k-svojoj vezdašnoj razsvečenosti podignulise jesu, Domovini hasnovita Pisma vu očinskom jeziku očituvati bi hoteli. Z-jedne strane od ovoga spočitanja branijuse, da jezik naš vse za zadovoljnu Razumnost priskerbeti potrebne reči nema, akobi nove gdegde iz materne Jezika narave porodili, od vekše Čtejučeh strani razmelise nebudu, i tak Trud svoj prez hasne Domovine izgubiju.

Ispričanje ovo Jakost izgubi, ako premislimo, da pervi vsih znanstvenih Jezikov odhranjiteli k-tomu poslu povdalise jesu, koteroga ovi početi ali neufajuse, ali kajti od sada živučeh Domorodcev velike Dike nenadjajuse, za nevrednoga deržiju. Jeziki vsi vbogi narađajuse, z-trudom obogatiju. Dojduča Vremena vsako zasluženje pravičneše preštimaju, kada nedaruvaneh Trudov hasni zadovoljno spoznaju. Talijanski, Anglijanski, Francuski i Nemški Jezik nigdar svoju glasa višinu, Zveršenost i pravu Lepotu nebi zadobil bil, da jedini Priatelji Domovine potreboču vu zmožnosti Jezika spoznajuči isčiščenje njega početi zato zapuščalisu, kajti početek pritežek je, i Nezahvalnostjum darujese.

Rečenoga Istinitost z-tem potverđavase, da imenuvani Jeziki cvesti počelisu, kada Navuki vu drugeh Jezikih pisani čez ruke Domorodcev, koteri vučenosti dosta imali jesu za nje zadovoljno razmeti, marljivo vu narodno govorenje prenešeni bilisu. Redovniki vse Kotrige vere vu navadnih Podvučanjih i prodekujuč ne mertvo poleg slovnoga Pisma Puku napervodonesti tersilise jesu, nego i perve naravneh Pravic Temelje pazljivo vumešati počeli jesu. Puk naš vu vezdašnom stališu sam sebe od neme živine zadovoljno razlučiti nezna. Pripovesti od nerazumnih Bab vu Zibki povedati počete, čez Mladosti vreme gusto čuje, Razum njegov vu verstnosti živlenja ovak, i po drugeh zasleplenjih vu čuti svojoj jedino čudami obteršen, vsakoj istinitoj misli zaprese, i teško prez vnogih Let razsvečenja probudise.

Domovini mojoj dužen jesem vse, kotero na korist nje spadajuče štimam, odperto napervostaviti, da i moju Ljubav k-Dobru Domovine skažem i kuliku premorem, Daču izbavim. Ovo misleči, kratko pismo ovo k-dobrovoljnomu Prijetju poručam, i više poleg čiste želje, kak slabe Pisanja moči moje, rasuditi prosim.

* When arts, and sciences began to spread trough a larger circle, as the did in Greace, still people could learn the whole Encyclopedia in their own language.
A new estimate of manners and principles.&c:
Part. III.

** Sat. I.11

*** Q. Ennius tria corda se habere dicebat, quod loqui Graece, Osce & Latine sciret, Aul. Gellius.

Knjižica Antuna Mihanovića (1796-1861), autora pjesme Hrvatska domovina (1835), jedno je od najvažnijih djela nastalih uoči hrvatskoga narodnog preporoda. Pisana u osloncu na djelo »Saggio sopra la necessita di scrivere nella propria lingua« talijanskog književnika Francesca Algarotija (1712-1764), Mihanovićeva »Reč domovini...« izravno potiče na upotrebu hrvatskoga jezika u vrijeme kad su u hrvatskim zemljama u upotrebi čak četiri strana jezika (latinski, talijanski, njemački i mađarski).