umòčiti
umòčiti (što u što) svrš. 〈prez. ùmočīm, pril. pr. -īvši, prid. trp. ùmočen〉
Izvedeni oblici
| Svršeni | |
|---|---|
| infinitiv | |
| umočiti | |
| prezent | |
| jednina | |
| 1. | umočim |
| 2. | umočiš |
| 3. | umoči |
| množina | |
| 1. | umočimo |
| 2. | umočite |
| 3. | umoče |
| futur | |
| jednina | |
| 1. | umočit ću |
| 2. | umočit ćeš |
| 3. | umočit će |
| množina | |
| 1. | umočit ćemo |
| 2. | umočit ćete |
| 3. | umočit će |
| aorist | |
| jednina | |
| 1. | umočih |
| 2. | umoči |
| 3. | umoči |
| množina | |
| 1. | umočismo |
| 2. | umočiste |
| 3. | umočiše |
| perfekt | |
| jednina | |
| 1. | umočio sam |
| 2. | umočio si |
| 3. | umočio je |
| množina | |
| 1. | umočili smo |
| 2. | umočili ste |
| 3. | umočili su |
| pluskvamperfekt | |
| jednina | |
| 1. | bio sam umočio |
| 2. | bio si umočio |
| 3. | bio je umočio |
| množina | |
| 1. | bili smo umočili |
| 2. | bili ste umočili |
| 3. | bili su umočili |
| imperativ | |
| jednina | |
| 2. | umoči |
| množina | |
| 1. | umočimo |
| 2. | umočite |
| glagolski prilog prošli | |
| umočivši | |
| glagolski pridjev aktivni | |
| umočio, umočila, umočilo | |
| umočili, umočile, umočila | |
| glagolski pridjev pasivni | |
| umočen, umočena, umočeno | |
| umočeni, umočene, umočena | |
Definicija
uroniti, zagnjuriti (ob. djelomično) u tekućinu
Etimologija
✧ vidi ȕmāk
